Zakaj je pomembno, da si samoodpustimo in kako to storimo? V vsakem izmed nas živi kritik. Le-ta usmerja in vrednoti naša dejanja. Svoje nestrinjanje glede tega, kako smo ravnali, pa velikokrat jasno pokaže s ščemečim občutkom v želodcu in s serijo ponavljajočih se vprašanj kot npr.:

»Zakaj vedno znova in znova ponavljam iste napake?«,
»Zakaj nisem upošteval/-a nasveta?« ali
»Zakaj sem tako odreagiral/-a?«

Realizacija, da smo se vedli na načine, ki so škodovali bodisi našim bližnjim bodisi sebi nas pogosto pusti v nemilosti našega notranjega kritika. A čeprav je zmanjšan občutek lastne vrednosti in samospoštovanja, ki izvira iz občutkov krivde in sramu, velikokrat upravičen, lahko dolgotrajno ohranjanje samokritičnih občutkov negativno vpliva na naše zdravje. Nezmožnost, da odpustimo sami sebi, je namreč povezana tako z fizičnim kot tudi mentalnim zdravjem in sicer z anksioznostjo, negativnim afektom (tj. hipnim, intenzivnim čustvenim stanjem), motnjami razpoloženja, samoobtoževanjem, ruminacijo (tj. dolgotrajnim premišljevanjem, ki vodi v stres), sovražnostjo ter depresijo.

Zaradi tega je pomembno, da smo kljub temu, da smo naredili nekaj slabega, pripravljeni zamero, ki jo gojimo sami do sebe, opustiti. Proces samoodpuščanja bo namreč pozitivno prispeval k našemu psihološkemu blagostanju, pomembno bo vplival na to, kako zaznavamo kvaliteto življenja in kako smo pravzaprav zadovoljni z življenjem. Obenem pa se ta proces pozitivno povezuje tudi s samopodobo, s samozaupanjem, emocionalno stabilnostjo, nižjo stopnjo občutka sramu in kvaliteto mentalnega zdravja na splošno.

Rezultati novejših raziskav kažejo, da je lahko samoodpuščanje koristno na različnih življenjskih področjih. Na primer, v partnerskem razmerju bodo pozitivni občutki in misli o sebi pozitivno vplivali na večje zadovoljstvo v romantičnem odnosu. Prav tako pa je pravo samoodpuščanje ključno tudi v procesu popravljanja odnosa in samopodobe tistega partnerja, ki je v vlogi »storilca« (škodljivega dejanja). S tem, ko »storilec« poskrbi, da ne ostane v stanju negativnih emocij dlje časa, lahko lažje prevzame odgovornost za storjeno. Kar pa pozitivno prispeva k nadaljnjem odnosu. Dejanje samoodpuščanja je med drugim smiselno prenesti tudi v naše delovno okolje. Odpustiti si za občasne napake namreč pomeni naložbo v našo prihodnost. Da se takrat, ko imamo priložnost napredovati v karieri, ne omejujemo zaradi preteklih napak in da te ne vodijo v absentizem (tj. zadržanost od dela). Nazadnje pa nam to koristi tudi v procesu učenja, natančneje kadar z učenjem odlašamo. V kolikor si namreč za odlašanje odpustimo to zmanjša negativni afekt in posledično bomo naslednjič z učenjem odlašali v manjši meri.

Pa vendar je misel na samoodpuščanje velikokrat povezana z idejo o tem, da to pomeni, da bomo nekako ubrali lažjo pot iz situacije. Zatorej je pomembno predvsem to, da razumemo, kaj samoodpuščanje je in kaj ni. Samoodpuščanje ni racionalizacija, minimalizacija ali opravičevanje neustreznega vedenja. Če namreč počnemo karkoli od navedenega se poslužujemo t.i. psevdo samoodpuščanja.

Pravo samoodpuščanje pa pomeni, da vedenje prepoznamo kot neustrezno, pri čemer resnost izvedenega dejanja objektivno ocenimo ter zanj tudi prevzamemo odgovornost. V nekaterih primerih zato samoodpuščanje ni primerna rešitev. Kadar ljudje neprestano škodijo drugim, recimo z nasiljem, s tem ponavljajo vzorce vedenja, kar pomeni, da zanj ne prevzemajo odgovornosti in posledično le-to v teh primerih ni upravičeno.

Samoodpuščanje je proces, skozi katerega si prizadevamo vzpostaviti ravnovesje med prevzemanjem odgovornosti za storjeno in pozitivnimi občutki do sebe. Proces vključuje prepoznavanje lastnega vedenja kot neustreznega, vodi nas v sprejemanje odgovornosti in naposled do samoodpuščanja. Smiselno je, da v proces samoodpuščanja vključimo tudi konkretne akcije, s katerimi bomo neustrezno vedenje zmanjšali, ustavili ali spremenili. Slednje je pomembno še posebej takrat, kadar govorimo o neprilagojenih ali ponavljajočih se vedenjih (kot npr. alkoholizem, vdanost igram na srečo, pretirano zapravljanje itd.), saj obstaja nevarnost, da s prezgodnjim samoodpuščanjem takšna vedenja ohranimo. Ravno zaradi tega je pomembno, da se negativnim občutkom in občutkom žalovanja ne izogibamo, pač pa si jih dovolimo občutiti do te mere, da nas motivirajo za samorefleksijo in spremembo.

Pot do samoodpuščanja tako sestavljajo naslednji koraki:

1. Neprijetna čustva usmerjena k sebi najprej začutimo. Ko jih ustrezno identificiramo in sprejmemo je čas, da jih preokvirimo na način, ki nam pomaga pri tem, da smo jih ob koncu zmožni spustiti. Tako se lahko npr. vprašamo »Zakaj so bila čustva v tem kontekstu pomembna?« oz. »Kakšno spremembo je potrebno doseči?«.
2. Spodbudimo prijetna čustva do sebe. To storimo na način samosočutja, z opomnikom, da vsak izmed nas dela napake. V kolikor težko zazvzamemo sočutno pozicijo sami do sebe, lahko razmišljamo o tem, kaj bi mi svetovali svojemu najboljšemu prijatelju, če bi se le ta znašel v podobni situaciji.
3. Presojamo o lastni odgovornosti in jo prevzamemo. Pred prevzemom odgovornosti realistično ocenimo, za kaj smo odgovorni in za kaj ne. To, da ljudi v svojem življenju razočaramo, namreč ni enako temu, da jim škodujemo, zato je v tem primeru zaznavanje odgovornosti pretirano. Pomembno je, da prevzamemo ustrezno mero odgovornosti tako za dejanja kot tudi posledice teh dejanj.
4. Obžalujemo. Namesto da se osredotočamo na negativno oceno sebe kot osebe (»Sem slaba oseba.«), se osredotočimo na naše dejanje (»Naredil/-a sem slabo stvar.«). Dovolimo si ga začutiti, ob tem pa smo pozorni, da nas ta ne vodi k samouničevanju (»Nisem sposoben/a narediti stvari prav.«), ampak nas motivira za spremembo (»Kako bom to popravil/-a?«).
5. Osredotočimo se na akcijo. Pod pogojem, da smo škodovali drugim, se jim lahko na tem mestu opravičimo in skušamo stvari popraviti. Direktno naslovimo vzorce vedenja, ki so vodili v prekršek in vrednote, ki smo jih ob tem kršili. Pridobljene izkušnje pa osmislimo v luči moralne rasti (»Kaj nas je ta situacija naučila o sebi?«).
6. Sprejmemo stvari, ki so se zgodile in prepoznamo, da je zamera do nas samih odslužila svojemu namenu. Aktivno začnemo obnavljati sočutje do sebe in gradimo na samospoštovanju. Pri tem si lahko pomagamo s čuječnostjo, meditacijami ali afirmacijami kot npr.: »Zaslužim si iti naprej s svojim življenjem.«

Da se bomo na pot samoodpuščanja lažje odpravili, se lahko spomnimo naslednjega… Naša življenja so sestavljena iz zaporedja preizkušenj in napak. Včasih so te malo manjše, včasih malo večje, pa vendar so neizogiben del življenja. Gre za tisti del, ki nas opomni, da je čas, da pogledamo sami vase in poskušamo znova, poskušamo biti boljši. Navsezadnje naše napake niso tiste, ki odločajo o tem kakšna oseba smo. O tem odločamo zgolj sami z našimi dejanji in prizadevanjem, da jih popravimo. Zatorej začnimo še danes, predvsem pa ob tem ne pozabimo biti prijazni do sebe in si ob koncu tudi resnično samoodpustiti.

Vaša ekipa Centra Mentalis

VPLIV POZITIVNIH MISLI NA KVALITETO ŽIVLJENJA Na svetu ga ni človeka, ki bi bil ves čas vesel in dobre volje. Prav vsak posameznik se občasno sooča z različnimi težavami, zaradi česar je zaskrbljen, žalosten,... Verjetno je že vsak med nami kdaj podvomil vase in v lastne sposobnosti ali pa je imel občutek, da mu kljub naporom ne bo uspelo doseči zastavljenega cilja.

Če nam bo uspelo doseči zastavljen cilj ali ne, pa je v veliki meri odvisno od nas samih in našega načina razmišljanja.
V kolikor verjamemo, da nam bo uspelo in bomo sami sebi rekli: "Pripravljen/a sem, dobro sem se pripravil/a", obstaja veliko večja možnost, da nam bo tudi dejansko uspelo uresničiti zastavljen cilj. Pozitiven samogovor namreč spodbudi pozitivne misli, zaupanje v lastne sposobnosti in posledično poveča možnosti, da nam uspe uresničiti zadani cilj.
Ko pa nas prevevajo negativne misli in ko sami sebi govorimo stvari kot so: "Tega ne bom zmogel/zmogla, pretežko je zame", pa se poveča verjetnost, da nam resnično ne bo uspelo doseči zastavljenega cilja. Negativne misli vplivajo na naše vedenje, vzpodbujajo slabo voljo, vplivajo na padec motivacije in znižajo samozavest.
Ugotovimo lahko, da imajo negativne misli ogromen vpliv na naše vsakdanje funkcioniranje in zelo pomembno je, da skušamo takšne misli čim bolj učinkovito omejiti.

Kako pa bi jih lahko omejili?
1.Najprej je pomembno, da negativno misel prepoznamo.
2.Ko jo boste zaznali, jo zapišite na list papirja.
3.Ko se zavedamo negativne misli in jo prepoznamo, pa je nujno, da jo ustavimo ter jo nadomestimo z bolj pozitivno (realnejšo) mislijo. V trenutkih, ko nas prevevajo močna negativna čustva, je včasih zelo težko preoblikovati negativne misli, saj se nam lahko zdijo povsem realne in verjamemo, da so resnične. Zato se je v takšni situaciji smiselno vprašati, kaj bi v takšnem primeru svetovali najboljšemu prijatelju?

Spreminjanje načina razmišljanja je ena izmed najboljših stvari, ki jo lahko naredimo zase.
Na začetku nam lahko predstavlja izziv že prepoznavanje misli (posebej v stresnih situacijah), vendar pa je vredno vztrajati in se potruditi, tudi če nam včasih to ne uspe najbolje. Tako lahko s pomočjo naših misli in pozitivnega samogovora vplivamo na izboljšanje počutja, samozavesti, povečanje optimizma in motivacije pri soočanju z različnimi življenjskimi izzivi.


Če imate kakršnakoli vprašanje, mi pišite na: tjasa@mentalis.si

O anksioznosti in anksioznih motnjah Verjetno se je večina med vami v preteklosti že srečala z izrazom ANKSIOZNOST, pa morebiti niste povsem natančno vedeli, kaj bi naj to pomenilo?

Anksioznost ali tesnobnost je do neke mere normalno stanje, ki ga občasno občuti vsakdo izmed nas in predstavlja normalen odziv posameznika na soočanje s stresnimi situacijami. Obstajajo številni dejavniki, kot so negotovost, kronični stres, preobremenjenost, nezadovoljstvo na delovnem mestu ali v zasebnem življenju in drugi, ki vplivajo na to, da vse več posameznikov občasno trpi za zmernimi občutki tesnobe.

Vsakdo izmed nas je občasno zaskrbljen, razdražljiv ali pa nezadovoljen, problem pa nastane, ko občutki zaskrbljenosti in strahu trajajo več mesecev ter tako pomembno poslabšajo kvaliteto posameznikovega življenja. Takrat govorimo o anksioznih motnjah.
Zanje je značilna povečana razdražljivost, občutki tesnobe, težave s koncentracijo, hujše skrbi, bolečina v prsih,... Za osebe z anksioznimi motnjami je značilno, da jih občutki tesnobe in strahu stalno spremljajo in lahko včasih popolnoma ohromijo njihovo življenje.

Ločimo več različnih vrst anksioznih motenj in sicer:
Panične motnje, za katero so značilni ponavljajoči se nepričakovani panični napadi. Za paničen napad je značilen nenaden val močnih občutkov anksioznosti in strahu, ki ga lahko spremlja tudi močno bitje srca in oteženo dihanje. Temu lahko sledi pretirano razmišljanje o doživetem in pojavi se intenziven strah pred ponovnim paničnim napadom, kar lahko vodi v izogibanje najrazličnejšim situacijam.
Generalizirane anksiozne motnje, za katere je značilna stalna in pretirana skrb v zvezi s povsem vsakdanjimi stvarmi (pretirana skrb zaradi zdravja, službe, svojih bližnjih, finančnega stanja,...). O generalizirani motnji govorimo, ko je posameznik več mesecev tako zaskrbljen zaradi vsakodnevnih stvari, da mu to predstavlja napor in breme, zaradi česar s težavo opravlja vsakodnevna opravila.
Socialno anksioznost zaznamuje intenziven strah pred ocenjevanjem in kritiko s strani drugih, kar lahko vodi do tega, da se posameznik izogiba situacijam in socialnim stikom, v katerih bi jim lahko bil izpostavljen. Čeprav se posameznik zaveda, da je njegov strah pretiran in nerazumen, se počuti nemočen proti njegovi anksioznosti.
Agorafobijo, za katero je značilen pretiran in neracionalen strah pred situacijami, ko se posameznik znajde v novih, neznanih okoliščinah. Prisoten je strah pred prostori, kjer je ponavadi veliko ljudi in iz katerih se težko umaknemo (npr. strah pred potovanjem z javnimi prevoznimi sredstvi, strah pred zapuščanjem doma, strah pred množico,...).
Specifične fobije, ki se kažejo v neutemeljenem strahu pred točno določenim predmetom ali situacijo. Najpogostejše fobije so strah pred letenjem, krvjo, vožnjo pa avtocesti, v tunelih,... Kljub zavedanju o iracionalnosti strahu, se ga posameznik ne more znebiti, četudi mu ta lahko onemogoča normalno opravljanje vsakodnevnih dejavnosti in tako vpliva na njegovo kakovost življenja.
Posttravmatsko stresno motnjo predstavlja pretiran strah, ki je posledica posameznikovi izpostavljenosti enemu ali več travmatičnim dogodkom. Pojavi se potem, ko je posameznik doživel, videl ali izvedel za travmatični dogodek (huda nesreča, nasilje,...), pri čemer je doživel šok. Za posttravmatsko stresno motnjo je značilno, da posameznik te dogodke podoživlja še dolgo časa po travmatičnem dogodku, kar lahko posledično vodi do izogibanja določenim krajem in situacijam.

Anksiozne motnje spadajo med najpogostejše duševne in vedenjske motnje, v EU za njimi trpi približno
14 % celotne populacije. Značilne so za vsa starostna obdobja - pojavljajo se tako pri otrocih, kot tudi pri starejših in sicer se pri ženskah pojavljajo dvakrat pogosteje kot pri moških. V EU bi naj vsaj enkrat v življenju zaradi anksioznih motenj trpela vsaka tretja oseba (NIJZ, 2016)*.

Potrebno se je zavedati, da so anksiozne motnje v večini primerov popolnoma ozdravljive, če pa se jih ne zdravi, pa lahko precej otežijo posameznikovo življenje. V kolikor zaznavate simptome anksiozne motnje tudi pri vas, vam priporočam, da tega ne zadržujete v sebi, ampak se o tem pogovorite z bližnjimi in si čim prej poiščete ustrezno strokovno pomoč.

Če pa imate kakršnakoli vprašanja, pa mi pišite na: tjasa@mentalis.si

* VIR: Jeriček Klanšček, H., Majcen K. in Furman L. (2016). Anksiozne motnje - kako jih prepoznati in premagati? NIJZ: Ljubljana.

ALI JE PSIHOTERAPIJA PRIMERNA TUDI ZAME? Živimo v svetu, kjer so spremembe stalnica in nas do pogovora s prijatelji, znanci ter pridobivanja najrazličnejših informacij loči le klik, zato se velikokrat zgodi, da nam zmanjka časa za prijazno besedo ali pogovor v živo. Vse pogosteje se namreč poslužujemo prednosti umetne inteligence in le-ta nadomešča ljudi na najrazličnejših področjih (na Japonskem so celo odprli hotel, kjer celotno osebje predstavljajo roboti). Na koncu pa se vendarle vedno znova izkaže, da pristnega človeškega stika ne nič nadomestiti in da je kvaliteten odnos to, kar resnično potrebuje vsak posameznik.

Prepričana sem, da je že vsak izmed nas bil kdaj v stiski, ko je morebiti dvomil vase in v svoje sposobnosti, občutil zaskrbljenost glede prihodnosti ali pa ga je pestil občutek žalosti ali tesnobe? Ko k boljšemu počutju ni pripomogel niti pogovor z bližnjimi? Ali pa določenih skrbi iz takšnih ali drugačnih razlogov preprosto nismo želeli deliti?

Ste mogoče v preteklosti že razmišljali o možnosti obiskovanja psihoterapije, pa se na koncu niste odločili zanjo?

Ko sem se pogovarjala z ljudmi okoli mene, sem velikokrat slišala, da je psihoterapija primerna samo za ljudi, ki nimajo možnosti, da bi se z bližnjimi pogovorili o svojih težavah. Potrebno se je zavedati, da to NE DRŽI.

Psihoterapija je namreč primerna za čisto vsakega.

Najprej naj pojasnim, da psihoterapije nikakor ne gre enačiti s pogovorom z bližnjim, saj predstavlja posebno obliko medosebnega komuniciranja med dvema posameznikoma, kjer terapevt vključuje strokovne intervence. katerih cilj je pomoč posamezniku pri soočanju z nastalo težavo.
Psihoterapija tako ponuja posamezniku priložnost, da ob pomoči terapevta izboljša kakovost lastnega življenja. Tako lahko s pomočjo psihoterapije uspešno obvladujemo različne težave, ki nas pestijo in nam otežujejo življenje, saj je dokazano uspešna metoda pri obvladovanju različnih stisk in težav. Poslužujejo se je tako tisti, ki so pravzaprav relativno zadovoljni s svojim življenjem, vendar imajo občutek, da bi lahko bili še bolj,kot tudi tisti, ki jih pestijo depresije in druge razpoloženjske motnje, anksiozne motnje, osebnostne motnje,...

Obstajajo različne vrste psihoterapije, vendar pa so številne raziskave potrdile, da je pri doseganju osebnostnih sprememb tekom psihoterapije ključnega pomena odnos med terapevtom in klientom.
Zato ni toliko pomembno, za katero vrsto terapije se boste odločili (ali bo to psihoanalitična terapija, vedenjsko-kognitivna terapija, transakcijska analiza, gestalt ali katera druga), bistveno je, da boste tekom terapije imeli občutek, da lahko resnično zaupate terapevtu.

Ko se boste odločali za terapijo, je nujno, da si izberete strokovno usposobljenega terapevta.

Če imate kakršnakoli vprašanja, mi pišite na: tjasa@mentalis.si

ALI BI ME LAHKO HIPNOTERAPEVT PRIPRAVIL DO TEGA, DA BI V HIPNOZI POČEL/A STVARI, KI JIH SICER NE BI ŽELEL/A? Moram priznati, da sem zgornje vprašanje v preteklosti slišala res velikokrat. Po predvajani oddaji o odrski hipnozi, kjer so posamezniki počeli različne nenavadne stvari, pa je to vprašanje postalo še pogostejše, zato sem se odločila, da se bom v prvem zapisu osredotočila na to tematiko.

Pa da najprej pojasnim, kaj sploh je hipnoza/hipnotični trans.
Zagotovo se vsakdo izmed vas spomni dogodka, ko je bil tako zatopljen v napet film ali zanimivo knjigo, da preprosto ni opazil okolice? Ali pa se mogoče spomnite, da ste se vozili po znani poti in na koncu poti več niste vedeli, kako ste prišli na cilj?
Če ste pri vsaj enem vprašanju prikimali, ste v preteklosti že bili v hipnotičnem transu.

Hipnoza je namreč naravno in sproščeno stanje človeškega uma, intenzivne osredotočenosti in koncentracije ter zmanjšanega zunanjega zavedanja, v katerem je posameznik bolj dovzeten in dojemljiv za sugestije. To sproščeno stanje imenujemo hipnotični trans. V hipnotičnem transu smo mnogokrat v našem vsakdanjem življenju, torej je hipnoza dejansko del našega življenja.

No, pa da se sedaj vrnem nazaj k osnovnemu vprašanju.
Kot ste verjetno že lahko razbrali, hipnoza torej ni nič mističnega, česar bi se morali bati. Tako tudi tekom trajanja hipnoterapije terapevt nima moči, da bi pacientu ukazal početi stvari, ki jih ta sicer ne bi počel. Hipnotizirani ima torej svobodno voljo tudi, ko je v hipnotičnem transu - sugestije lahko sprejme, ignorira ali pa jim nasprotuje - odločitev je tako v njegovih rokah. Terapevt ponudi pacientu možnosti, na posamezniku pa je, če bo to sprejel ali ne.
V tem primeru je popolnoma odveč tudi bojazen, da bi oseba v hipnotičnem transu izdala terapevtu skrivnosti. Oseba namreč vedno pove samo tisto, kar želi deliti s terapevtom.

Če torej posameznik nečesa sicer ne bi želel storiti, tega NE bo naredil niti takrat, ko bo v hipnotičnem transu, ne glede na to, kaj mu bo dejal hipnoterapevt.

V kolikor imate še kakšno vprašanje, mi pišite na: tjasa@mentalis.si